Med domače obrti na Loškem sodi tudi peka medenega peciva, imenovanega mali kruhek. Izdelan je iz ržene ali bele moke, medu, popra, cimeta, nageljnovih žbic in pepelike. Oblikujejo ga na dva načina: odtiskujejo ga v posebej za to izrezljane lesene modele ali pa ga oblikujejo in krasijo kar ročno. V Škofji Loki, Stari Loki in pri Sv. Duhu so delali kruhke samo z modeli, v Selški dolini, Železnikih in Dražgošah, delno tudi v Poljanski dolini pa so ga oblikovali na oba načina. Ročno izdelan mali kruhek se danes najpogosteje imenuje »dražgoški kruhek«. S peko kruhkov, oblikovanih z modeli, so se v Škofji Loki že na začetku 18. stol. ukvarjale loške klarise, po letu 1782 pa uršulinke. Ločani so te kruhke imenovali »nunski lect«. Razlika med nunskim lectom in malim kruhkom je le v pripravi testa, ki so ga ljudje nekoliko poenostavili. Najverjetneje se je peka medenega peciva zanesla med ostalo prebivalstvo prav preko redovnic, saj so se pri njih učile kuhanja mnoga dekleta. Modele za mali kruhek so rezljali razni samouki. Najbolj znana sta bila Valentin Kobal iz Škofje Loke in Primož Žontar iz Sv. Duha. Danes pa jih rezlja Petra Plestenjak – Podlogar. Mali kruhek so ljudje pekli predvsem ob cerkvenih praznikih, semanjih dneh, žegnanjih in godovih, danes pa ga radi kot spominek kupujejo turisti in izseljenci.