Kovaške fužine so bile pri sotočju Selščice in Poljanščice v Sovodnju, pri dananšnji Puštalski brvi in na Podnu. Kovaški ceh je bil ustanovljen leta 1475. Loški kovači niso mogli konkurirati železnikarskim fužinarjem, ki so imeli svoje surovine, kar dva plavža in druge pomožne naprave za predelovanje železa. Še po prvi svetovni vojni je stal zid nekdanje fužine na Jesenovcu. Rudarji so bili Slovenci. Bobovec so zbirali po Kovaškem vrhu, v Smolevi, okoli Lajš in Dražgoš, nosili so ga čez hribe s poljanske strani. V Vancovcu so nekaj časa kopali tudi manganovo rudo. Oglje so žgali v okoliških gozdovih. Žeblje so fužinarji prodajali v Italijo in v Levant, tovorili so jih v sodčkih čez Petrovo brdo. Fužinarske družine so uživale mnogo svoboščin in so bile v večini kar premožne. V dobi kapitalizma je fužinarstvo začelo hirati, plavž je zadnjič talil rudo leta 1902, leta 1933 so poskušali obnoviti žebljarstvo, a se poskus ni posrečil. S tem se konča nekako pokoplje fužinarstvo, ki je 500 let dajalo življenje Železnikom.