Umetno cvetje so na Loškem verjetno začeli izdelovati v nunskem samostanu v Škofji Loki. Loške klarise so zlasti v prvi polovici 18. stoletja voščene kipce Jezusa in Božjepotne Marije krasile z umetnimi rožami. S tem delom so po letu 1782 nadaljevale uršulinke. Sredi 19. stoletja sta v mestu delovali dve cvetličarski mojstrici, ki sta tudi okraševali nabožne slike in voščene kipce ter izdelovali venčke in šopke za razne priložnosti. Loško področje je bilo še posebno poznano po svatbenih pogačah in malih kruhkih, okrašenih z umetnimi rožami. Zadnja mojstrica te obrti je bila Marija Rupar (1867-1953) iz Škofje Loke. Umetne rože so izdelovali iz blaga, papirja ali voska, redkeje iz peres.
Izdelovanje cvetja iz krep papirja je bilo za nekatere ženske tudi pomembna domača obrt. Povoščeno papirnato cvetje so ponujale po loških hribovskih kmetijah, v zameno za denar ali živež. Z njimi so ljudje krasili svoje bivalne prostore, znamenja, križe, cerkvene oltarje. Z venčki in šopki iz papirnatega cvetja pa so se okitili tudi sami ob svetem obhajilu, birmi ter poroki. Z živobarvnimi pušeljčki so se ob vojaškem naboru ovenčali tudi fantje. Žalni venci iz umetnih cvetic so ljudi spremljali tudi na njihovi zadnji poti. Na Žirovskem in v Železnikih umetne rože tudi klekljajo.