V stavbarstvu na loškem ozemlju je že v prvi polovici 15. stoletja prevladoval alpski tip hiše s "črno kuhinjo". To je bila stavba z dvema prostoroma: vežo s "črno kuhinjo" in "hišo" kot osrednjim bivalnim prostorom. Skozi stoletja se je širila tako, da so najprej "hiši" dozidali še "kamro" in ji kasneje marsikje v nadstropju dodali še "gornjo hišo" in "kamro", ki ju je povezoval lesen zunanji hodnik ali "gank". Te stavbe so bile delno zidane, delno lesene. To nam ponazarjata maketi Pepetove hiše v Hosti in Nacetove hiše v Puštalu pri Škofji Loki z zasnovo iz 17. stoletja.
Na zahodnem robu loškega ozemlja, kjer se združujejo alpski in primorski vplivi, pa se je razvil t.i. škofjeloško-cerkljanski tip hiše. To je v celoti zidana, nadstropna hiša s dvokapno streho. Notranja razporeditev prostorov je enaka kot pri alpski hiši.
V 18. stoletju se je na loškem območju zelo razmahnilo poslikavanje hišnih fasad s freskami. Iz konca tega stoletja izvirajo tudi maloštevilni kmečki dvorci. Enega od teh nam prikazuje maketa Španove hiše na Suhi pri Škofji Loki, ki so jo sezidali leta 1785.
Meščansko hišo z gotskim portalom predstavlja maketa nekdanje gostilne "Pri Kernovi Urški" na Mestnem trgu v Škofji Loki.
Do srede 19. stoletja so strehe prekrivali s slamo ali lesenimi deščicami, "šinkelni", od tedaj naprej pa tudi s skrilastimi ploščicami. Razni detajli na stavbah, kot so ključavnice s ključi, okenske mreže, vetrokazi, polkna ter železna ali lesena vrata, nam ponazarjajo način oblikovanja v različnih obdobjih na loškem ozemlju.