Slovenski pokrajini dajejo kozolci tudi v današnjem času svoj značaj, čeprav ti najbolj značilni spomeniki ljudske kulture, zaradi spremenjene tehnologije kmečkega gospodarstva, počasi izginjajo.
Kozolec je samostojna, stalna, pretežno lesena, vertikalna, odprta, pokrita naprava za sušenje in spravilo poljščin (seno, žitarice, fižol). Danes ima vse pogosteje vlogo gospodarskega poslopja (shranjevanje poljedelskega orodja in strojev). Pri kozolcih se je kazala tudi razslojenost kmečkega prebivalstva.
Kozolci običajno stojijo na osončenih in prevetrenih mestih, nedaleč od kmetije.
Vrste kozolcev:
- enojni (stegnjeni)
- vezani (toplar)
- mešani (kombinacija enojnega in vezanega)
Ljudski izrazi za posamezne dele kozolca v Sorici:
- kejšn (kozolec)
- štant (okno)
- hanti (ročice, vzidane v steber)
- peržajti (peruti na obeh koncih kozolca)
- hlapec (stol, obešen na late)
Kozolec je posebna arhitektura, značilna za slovenski etnični prostor, ki mu daje vrednost in ga bogati. Zato moramo biti nanj ponosni, ga dobro poznati in varovati.
Eden izmed takih kozolcev je tudi v Spodnji Sorici – Ekarjev kozolec, čigar lastnik je Koblar Alojz.